Glede na trenutno situacijo je sedaj ravno pravi čas, da pogledam nazaj in nadaljujem s pisanjem spomina na moj prvi Grand Tour (Spomini na moj prvi Grand Tour: La Vuelta, prvi teden »Od pekla do raja«). Po zmagi v 9. etapi je bil deseti dan pravzaprav prvi dan počitka. To seveda ne pomeni poležavanja od jutra do večera, pač pa sem v tem dnevu naredil regeneracijski trening na kolesu skupaj z Urško, ki je prišla na obisk, saj je imela naslednji dan tudi ona dirko v bližini. Nekaj časa je bilo namenjeno tudi medijem in novinarskim konferencam. Preostali čas dneva pa počitku, masaži in prehrani. Z Urško sva si vzela nekaj časa in odšla tudi na krajši sprehod.

10. etapa: Kronometer ITT. Ker je bil moj štart na kronometru v poznih popoldanskih urah, je bil prvi del dneva bolj umirjen kot ponavadi. Zajtrk okoli 9. ure in po zajtrku še nekaj časa zase in ekipo do kosila ob 12.30 Po kosilu pa že akcija. Odhod na štart, priprava in ogrevanje. Ogrevanje po v naprej pripravljenem programu na trenažerju, potem pa gas 36 km. Počutil sem se kar dobro. Kakšne prav posebne taktike na kronometrih ni, v bistvu gre za boj samega s seboj in z uro. Z enim stavkom povedano, trpljenje od prve do zadnje sekunde na zgornjem limitu fizične sposobnosti telesa. Na kronometru sem nastopil v dresu z barvami slovenske zastave, saj sem aktualni državni prvaki v kronometru, in tudi na to sem bil zelo ponosen. S prikazano predstavo in rezultatom sem bil zadovoljen. Od konkurentov se mi je nekoliko oddaljil samo Primož, vse ostale pa sem uspel pustiti za seboj, in se tako utrdil na skupno petem mestu s še manjšo razliko do preostalih. Začetni zaostanek, ki smo ga pridelali s padcem na ekipnem kronometru, se je začel počasi topiti, kar me je navdajalo z dodatno energijo in motivacijo.

11. etapa: Po profilu je bila razgibana z dvema gorskima ciljema 3. in enim 2. kategorije. Zadnji klanec je bil tudi 30 km oddaljen od cilja, tako da se ni pričakovalo nič odločujočega. Dan je po pričakovanjih minil dokaj mirno, razen na začetku dirke, ko je šlo bolj na ostro, vse dokler ni uspel beg dokaj veliki skupini kolesarjev. Ker med njimi ni bilo nobenega nevarnega kolesarja za skupni seštevek v grupi, ni bilo nobenega interesa za lovljenje, in v nadaljevanju etape je potekalo vse zelo umirjeno. Na koncu smo zaostali skoraj 20 minut za prvim, a to niti ni bilo pomembno, saj so vsi ti kolesarji v skupnem seštevku zaostajali še bistveno več.

12. etapa: Zanimivost te etape je bil štart na dirkališču Circuito de Navarra. Po profilu sodeč, ne preveč težka etapa z razgibanim profilom in štirimi gorskimi cilji 3. kategorije, z zadnjim tik pred ciljem v Bilbau. Etapa je potekala dokaj hitro in nervozno. Beg je uspel dokaj pozno, šele v drugi polovici dirke, in zaradi tega je bilo ves čas v grupi dokaj stresno. Takoj za tem so v zadnjem delu dirke, kjer so bili na vrsti trije kratki, a strmi vzponi, vzeli vajeti v svoje roke kolesarji Jumbo Visme. Sam sem se dobro počutil in sledil glavnini, ki je bila vedno manjša, saj so pomočniki opravili svoje delo in potem »odvili«. Skupaj z vsemi preostalimi favoriti sem prišel v cilj brez večjih težav, z mislimi pa sem takoj po prečkanju ciljne črte že bil pri naslednji težki gorski etapi.

13. etapa: Prava gorska 166 km dolga etapa s kar sedmimi kategoriziranimi klanci in tudi s ciljem na vrhu zadnjega zelo strmega klanca, z imenom Los Machucos. Naklon naj bi šel celo do 25%, in ker tega klanca nisem še nikoli prevozil, niti nisem vedel, kaj nas na zaključku čaka. Na štartu smo se zapeljali skozi stadion nogometnega kluba Atletico iz Bilbaa. Takoj po uradnem startu se je začelo zares in zelo hitro. In tako je trajalo celo uro, dokler pobeg ni uspel večji skupini kolesarjev. Zatem se je malo umirilo, in vajeti so v svoje roke vzeli kolesarji Jumbo Visme, a prednost ubežnikov je naraščala, in ker je bil med ubežniki tudi tekmovalec, ki je malo zaostajal v skupni razvrstitvi, se je tempo v glavnini stopnjeval. Sam sem poizkušal voziti čim bolj racionalno, da bi mi čim več moči ostalo za veliki finale na zadnjem klancu. Pred zaključkom so imeli ubežniki še kar nekaj prednosti, a je ta hitro kopnela, saj so se tudi v glavnini začeli napadi, in z vsakim napadom je ta prednost kopnela. Sam sem samo poizkušal slediti napadom. Napadel je Quintana, potem tudi Majka in tako naprej. Po enem izmed teh napadov in priključku sem nadaljeval z enakim tempom, in čez nekaj trenutkov spoznal, da sva ostala s Primožem sama in da nama ostali ne morejo slediti. Mislim, da je bilo to ca. 3 km do cilja. Od tu dalje pa samo glava dol, in »gas« ,kolikor gre, do cilja. Bežno sem zaznal še nekaj slovenskih zastav in navijaških besed, saj je bil klanec mestoma ubijalski in zdelo se mi je, kot da sem se vkopal na mestu. Na klancu je bilo vseh zadnjih 6 km veliko ljudi z leve in desne, in pravzaprav smo ves čas vozili po koridorju.

Številni so me po etapi spraševali, ali sva se s Primožem kaj dogovarjala, a ko si enkrat globoko v rdečem in »svojem« svetu ter daješ vse od sebe, je vsaka beseda preveč. Ne, nič nisva govorila, sva pa v tistem trenutku vsak v sebi vedela, da so ostali zaostali, in da imava priložnost narediti nekaj razlike nama v prid. Tudi o etapni zmagi zadnje kilometre nisem razmišljal. Edina misel, ki me je obhajala, je bila, ne popuščaj, bori se, in čim hitreje do vrha. In ja, povsem nepričakovano mi je uspelo zmagati še drugo etapo na dirki. Šele ko sem v cilju prišel malo k sebi, sem dojel, kaj mi je uspelo. Poleg zmage, me je časovna razlika do tekmecev in bonusa sekunde na cilju pripeljala tudi do tretjega mesta v skupnem seštevku in bele majice za najboljšega mladega kolesarja. Mislim, da je bila ta zmaga prelomni trenutek na moji Vuelti, saj sem spoznal, da se lahko borim tudi za stopničke v skupnem seštevku. Obveznosti je bilo po zmagi na etapi in beli majici seveda več, a mi je bilo v veselje opraviti tudi to, čeprav je po tako napornem dnevu pomembna samo ena stvar, in sicer priti čim prej do ustreznega obroka, masaže in počitka.

Ko sedaj takole gledam nazaj, lahko zapišem, da je bil to tudi eden največjih uspehov slovenskega kolesarstva, saj sva v cilj v duelu na tako veliki dirki pred vsemi tekmeci prikolesarila dva Slovenca.

14. etapa: Bila je bolj ravninska in namenjena šprinterjem. Bila je bolj umirjena in bistveno lažja od tiste včeraj. Sam sem jo želel izkoristiti za čim boljšo regeneracijo, saj so bili pred nami še težki dnevi. V begu, ki se je zgodil tudi ta dan, je bil tudi prijatelj Luka Pibernik. Žal smo ga, kot zadnjega ubežnika, ujeli malo pred ciljem, in takrat je res »letelo«. Letelo, žal, v zaključku tudi po zraku, ker se je zgodil velik skupinski padec. Sam sem imel kar precej sreče v nesreči. Padcu se ni bilo mogoče izogniti in sam sem jo kar dobro odnesel. Nekaj modric in odrgnin na telesu in samo upal sem, da se, po bolj slabo prespani noči, ne bo pojavila kakšna nepričakovana bolečina v novem jutru. Žal pa se ta dan ni končal srečno za sonarodnjaka Luko Mezgeca, ki je pri tem padcu utrpel kar hude poškodbe in ko tole pišem, sem vesel zanj, da je tako hitro in uspešno saniral poškodbo in sedaj že normalno trenira.

15. etapa: Še ena težka gorska etapa s kar štirimi klanci prve kategorije vključno z zadnjim – ciljnim. Danes se je začelo kar optimistično. Sicer sem čutil posledice padca, ampak nič kaj resnega razen odrgnin in modric, ki pa smo jih kolesarji tako ali tako vajeni. Tokrat se je takoj začelo zares. Ekipa Moviestar je začela narekovati oster tempo, saj so že na začetku želeli narediti selekcijo in v beg spraviti nekaj svojih tekmovalcev. To jim je tudi uspelo. Na srečo je bil v nadaljevanju tempo na naslednja dva klanca nekoliko lažji, saj smo bili že vsi nekoliko »načeti«. V glavnini pa so tempo narekovali kolesarji Jumbo Visme. Na zadnji klanec pa je šlo zopet na polno. Sam sem imel samo en cilj, in sicer slediti glavnim konkurentom, predvsem Lopezu, ki mi je bil v skupnem seštevku najbližje in je konkuriral tudi za belo majico. Uspelo mi je, kljub nekajkratnim skokom Lopeza, priti v cilj skupaj z njim in ubraniti skupno tretje mesto in belo majico. Za mano je bil težak dan, in z doseženim sem bil več kot zadovoljen ter še en dan bližje Madridu.

16. etapa: Druga gorska etapa zapored, zopet zelo zahtevna s tremi dolgimi vzponi. Prva dva prve kategorije in zadnji, najtežji in najdaljši, ekstra kategorije s ciljem na vrhu. Dan je bil težak in tempo ni popuščal. Beg je uspel večji skupini, a med njimi ni bilo kolesarja, ki bi bil nevaren v skupnem seštevku. Na zadnji klanec je Astana začela narekovati oster tempo in pripravljati teren za napad na Lopeza. To sem vedel, zato sem se »prilepil« na kolo konkurenta in mu sledil. Prvič je poizkusil precej zgodaj, še več kot 4 km do cilja. Uspel sem mu slediti in čakal na naslednji skok. Ta je sledil ca. 2 km pred ciljem in tudi tega sem pokril, niso pa nama uspeli slediti ostali. Nekaj kasneje se je do naju preselil le Roglič, mene pa je v zaključku počakal sotekmovalec Valerio Conti , in s skupnimi močmi smo hiteli proti cilju. Z opravljenim sem bil več kot zadovoljen, saj sem v cilj zopet prišel z najboljšimi in celo zmanjšal zaostanek za Valverdejem, ki je v zaključku zaostal. Teden je bil zaključen in vsi smo bili zadovoljni, tako z rezultatom kot tudi z dejstvom, da je sledil zadnji dan »počitka« pred nadaljevanjem zadnjih petih etap.

Tako, za nami je bil drugi teden dirkanja. Naporen in težak, a z rezultati, počutjem in vzdušjem v ekipi sem bil seveda zelo zadovoljen in vesel, da nam je po tako nesrečnem začetku dirke uspelo priti tako visoko. S svojim rezultatom sem presenetil tudi samega sebe, saj me veliko ljudi sprašuje, ali sem to pričakoval? Odgovor je, ne, niti slučajno. Sem pa v tem tednu spoznal, da lahko tudi v skupnem seštevku pridem visoko, morda celo na stopničke.
Seveda sem tudi v drugem tednu dirkanja prejel veliko spodbudnih sporočil in pozitivnih odzivov vseh vas, ki me spremljate in navijate zame. Med dirko sem opazil tudi kar nekaj slovenskih zastav, zato hvala za navijanje in spodbudne besede vsem vam, ki ste mi takrat pisali v slovenskem in angleškem jeziku, a vam vsem nisem mogel odgovoriti!

Nadaljevanje zadnjega tedna sledi.

Tadej

Foto: ©bettiniphoto

Moja Vuelta 2019 v video zapisu

Video: YouTube Kanal La Vuleta, Team UAE Emirates

Glasba : Arp Bounce – Geographer, Soaring High – Biz Baz Studio

Montaža: Luka Karničnik