Kar težko je nekaj napisati, saj pisanje ni ravno moj hobi, toda vseeno bi rad svojo izkušnjo z letošnje dirke po Sloveniji delil z vsemi, ki ste stali ob cestah ali sedeli pred TV-ekrani in navijali zame. Če bi moral odgovoriti v enem samem stavku, kako je dirka potekala, bi rekel, da veliko težje, kot sem/smo pričakovali.

Pa lepo po vrsti. Najprej, kar se tiče mojega tekmovalnega dela:

Prva etapa iz Ljubljane do Rogaške Slatine je bila na papirju videti najlažja, etapa za šprinterje, dejansko pa ni bila prav nič lahka in v sprint je prišla veliko manjša skupina od pričakovane. Številni tekmovalci so imeli tudi težave s krči, kar tudi priča o tem, da je bila etapa vse prej kot lahka. Mi smo v begu imeli Ulissija in nam je bilo vsaj s tega vidika nekaj prihranjenega.

V drugi etapi, od Maribora do Celja, je bil scenarij podoben. Pod odločilni klanec na Svetino sem po zaslugi ekipe prišel v ospredju. Jan je poskrbel za prvo selekcijo v prvih dveh kilometrih klanca, potem pa je bilo na meni in Ulissiju, da nadaljujeva. Žal se že pred etapo nisem počutil najbolje, a sem upal, da bo skozi prevožene kilometre bolje. Očitno sta vročina in velika sopara v vožnji v klanec naredili svoje. Na novo položeni temni asfalt je dobesedno seval vročino in zdelo se mi je, kot da vozimo po kuhalni plošči. Morda sem šel tudi preveč v »rdeče« in me je zaradi tega odrezalo. Ulissi me je vprašal, ali naj poskusi, in ker sam nisem bil v tistem trenutku sposoben kaj več, kot mu slediti, sem mu seveda samo pokimal. K sreči je spet uspel s pobegom, žal pa ga je moja skupina pred ciljem ujela. Sam sem na vrhu klanca za vodilnimi štirimi zaostajal pribl. 20 sekund. Vsekakor mi je bilo v tem delu dirke najtežje v vseh petih dneh! V nadaljevanju me je ujela skupinica za menoj, v kateri je bil tudi Luka Mezgec, ki mu je na koncu zaradi prevelikega spogledovanja vodilnih uspelo v šprintu priti mimo in zmagati etapo.

V etapi od Žalca do Idrije sem se počutil že bolje in tudi noge so se bolje vrtele. Scenarij je bil podoben kot prejšnje dni. Beg, ki je pred odločilnim delom ujet in pred zaključkom v Idriji še klanec na Dole, ki je v prvem delu zelo strm in selektiven. Pred vrhom smo ostali samo štirje, Ulissi, Vlasov, Chaves in jaz. Ulissi se je počutil odlično in je poskusil z napadom. Dogovorila sva se, da poskusi, sam pa mu bom kril hrbet in napade, ki bi se pojavili s strani zasledovalne skupine. Sledil mu je samo Vlasov in skupaj sta nadaljevala proti cilju, kjer se je Ulissiju uspelo otresti tudi Rusa in je zasluženo slavil etapno zmago ter oblekel majico vodilnega. Sam sem do cilja samo sledil prvi zasledovalni skupini in Ulissiju kril hrbet.

V »kraljevski« etapi, od Gorice do Ajdovščine, je začetno razpoloženje nekoliko pokvaril močan dež, ki pa je proti koncu etape na srečo ponehal. Na klanec sem se počutil dobro in sem lahko kontroliral Vlasova, ki je približno kilometer pod vrhom poskusil z napadom, a mi je zadevo uspelo pokriti. Na poti proti cilju sva skupaj z Ulissijem samo kontrolirala položaj in večjih težav pri poskusu Vlasova in Viscontija nisva imela.

Kot ekipa smo dirkali zares odlično in v vseh petih etapah nismo imeli niti enega kritičnega trenutka, za katerega ne bi imeli ustrezne rešitve. V vsaki fazi dirke smo bili pol koraka pred konkurenti. Fantje smo opravili vse naloge, za katere smo se dogovorili pred startom in vsem gre zasluga za zmago in zeleno ter belo majico. Osebno mi je bilo v veliko veselje in čast pomagati ekipi, kjer sem lahko tudi sam vrnil sotekmovalcem tisto, kar so oni meni nudili ob mojih dveh zadnjih zmagah. Nisem zmagal, a mi osebno zadoščenje, da sem nekomu pomagal do zmage v tem trenutku pomeni toliko kot sama zmaga! Brez ekipe v tej konkurenci praktično nimaš nobenih možnosti. Hvala ekipi in sotrpinom za res lep teden na domačih cestah.

Navijači mi dajejo dodatno moč!

Ja, in na koncu ne morem mimo vseh navijačev, tako tistih ob cesti, ki so ustvarili dirkaško vzdušje, kot tudi tistih, ki so dirko spremljali za TV-sprejemnikih in pesti stiskali zame. Res vas je bilo veliko na vseh koncih naše prelepe Slovenije. Velikokrat me vprašajo, ali navijanje da kak watt moči več. Odgovor je DA! Vedno, ko si na »limitu« in ti telo govori, da ne more, je glava tista, ki odloča, ali boš zdržal ali se predal, in takrat te navijači dvignejo in dodaš še tistih nekaj procentov, ki najboljše loči od drugih. Razlike so zelooooo majhne. Po 808 km dirkanja sem stopničke izgubil za 5 sekund! Zaradi tega pomaga! Ena velika hvala vsem skupaj in vsakemu posebej za glasno navijanje ob progi. Se vidimo, se beremo.

In še nekaj, da ne pozabim. Hvala tudi organizatorjem dirke z g. Bogdanom Finkom na čelu in KK Adria Mobil, vsem policistom in prostovoljcem, ki nam omogočajo, da lahko dirkamo na domačih cestah. Saj veste, povsod je lepo, toda doma je najlepše in to drži kot pribito!

HVALA VAM!

Tadej Pogačar