Smo že sredi »zimskih« priprav na prihajajočo sezono, jaz pa sem vam še vedno dolžan zapis, ki sem ga obljubil že pred časom, a nikakor nisem našel časa, da se ga lotim. Za nazaj ne razmišljam prav dosti, le če me kdo povpraša. Misli so usmerjene naprej v trening in pripravo na prve letošnje izzive. A obljuba dela dolg in dolžan sem to napisati za vse tiste, ki me spremljate in mi sledite na vseh družbenih omrežjih!

Sedaj lahko napišem, da v sezoni 2019 pravzaprav sploh nismo delali po vnaprej dogovorjenem planu. Vse skupaj je bil že od prve dirke na Portugalskem splet nekakšnih naključij. Dirka po Portugalskem, na kateri sem zmagal, ni bila v planu, še manj veliki Grand Tour, Dirka po Španiji. A stvari so skozi sezono potekale tako, da smo po zmagi na enotedenski dirki po Kaliforniji (ta je bila v začetku moj cilj sezone) začeli po tihem razmišljati tudi, da bi »preskočili« naš plan in bi lahko že v tekočem letu startal na svojem prvem Grand Touru. Po pogovoru z ekipo smo se odločili, da startam, pomagam kapetanu Aruju, sam pa naj bi imel priložnost v kakšni izmed etap, kjer bi bil lahko v begu. Tako sem 22. avgusta 2019 skupaj še s sedmerico sotekmovalcev stal na odru ob predstavitvi ekip in bilo je res veličastno – lepo in takrat seveda nihče ni slutil, da nas že prvi dan čaka »katastrofa«. Naslednji dan, petek, je bil prost dan in še nekaj medijskih obveznosti, v soboto pa se je začelo zares.

1. etapa: ekipni kronometer TTT, na katerega samo se že pred tem malo pripravili. Na dan etape smo progo dvakrat prevozili in si v glave »zapisali« vse nevarnosti, ki so nas čakale na 13,4 km dolgem in popolnoma ravninskem kronometru. Na trenažerjih smo se dobro ogreli in do prvega vmesnega časa nam je šlo odlično, saj smo za vodilnimi zaostajali minimalno, potem pa se je zgodilo. Večja količina vode na cesti ravno pred manjšim ovinkom, ki smo ga imeli v planu zvoziti na polno, in vsi razen enega smo končali na tleh in v ograji. Takega scenarija seveda nismo imeli v planih in posledično tudi ne načrta, kako se bomo reševali. Reagirali smo seveda povsem zmedeno. Kapetan Aru se je še z enim pobral in se odpeljal naprej. Sam sem se hitro pobral, »preveril« najprej sebe in ugotovil, da razen odrgnin hujšega ni, žal pa s kolesom nisem mogel nadaljevati, saj sem imel odlomljeno ročico za prestavljanje. Počakal sem rezervno kolo in potem skupaj v paru še z enim kolesarjem nadaljeval lov prvih dveh, ki pa sta seveda kmalu spoznala, da prihod dveh v cilj ne pomeni nič, saj šteje čas četrtega, zato sta naju počakala. Izgubili smo veliko – debelo minuto. Po prihodu v cilj je bil ob našem avtobusu in v njem pravi kaos. Vsi razen enega smo bili na tleh in seveda bolj ali manj »pobrušeni« z vseh strani in rane je bilo treba čim hitreje sanirati. Težak dan tako po fizični plati (zaradi poškodb) pa morda še bolj po psihični. Dirka se še začela ni, mi pa smo bili že več kot minuto v minusu in vsi potolčeni ter ta večer niti nismo bili prepričani, ali bomo lahko naslednji dan vsi nadaljevali, saj so jo nekateri odnesli še veliko slabše kot jaz!

2. etapa: za nas je prišla prehitro. Na srečo sem jo prejšnji dan kar dobro odnesel in tudi dokaj dobro prespal noč. Na telesu sem že imel »hraste«, a vsi niso imeli te sreče, smo pa lahko vsi nadaljevali. Druga etapa z 200 km in že prvimi klanci nam spet glede na stanje ni prizanašala. No, sam sem se počutil dobro in v odločilnih trenutkih, ko je šlo na polno na zadnjem klancu, bil zraven. Na spustu je uspelo Aruju iti še v beg in zato je bilo tudi meni malo prihranjeno in sem samo sledil drugim, kolikor jih je še ostalo in na koncu šprintal ter zasedel odlično osmo mesto. Bil sem vesel in zadovoljen s tem rezultatom. Druga etapa je bila drugače »vroča« (vreme) in težja, kot smo pričakovali.

3. etapa: na papirju nekoliko manj zahtevna etapa, kjer smo računali na zaključni šprint. Žal sta kratka špička malo pred ciljem in oster tempo v ospredju poskrbela, da našemu šprinterju Gavirii ni uspelo ostati v dkupini in smo bili zaradi tega kar malo razočarani. Sicer sta ga dva sotekmovalca počakala, a je šlo spredaj na polno do cilja in zaradi tega se jim ni uspelo priključiti. Sam sem v cilj pripeljal v ospredju in bil z dnem zadovoljen.

4. etapa: ravninska, umirjena etapa namenjena šprinterjem. Imeli smo celo nekaj dežja in je bilo prav osvežujoče. Drugače pa je bila samo zadnja ura, ko je res letelo, malo bolj stresna. Našemu šprinterju Gavirio je uspelo priti do tretjega mesta in smo zadovoljni. Z mislimi pa smo že bili pri pet etapi, prvi s ciljem v klanec.

5. etapa: kot je bilo napisano, je bila to prva etapa, kjer so se morale razkriti karte. V etapi smo pustili pobeg, vendar je bilo vse pod kontrolo. Na zaključnem klancu sem se dobro počutil in ga v zaključku odpeljal v svojem tempu. Sicer sem proti Rogliču in Valverdeju v skupni razvrstitvi izgubil 30 sek., a sem bil s celotno etapo zelo zadovoljen.

6. etapa: razgibana in 200 km dolga etapa s kar nekaj klanci 2. in 3. kategorije in z zaključnim »lahkim« vzponom. Prva ura in pol je bila zelo težka, saj ekipe niso pustile bega in je bila zato dirka v tem delu zelo hitra in stresna. Potem ko je uspel beg, se je zadeva malo umirila. Na zadnjem klancu je ekipa Astane kontrolirala zadeve, a sem se pribl. 1,5 km do cilja odločil, da malo preizkusim noge. Vedel sem, da so ubežniki že v cilju, saj so imeli več kot 5 min prednosti, a sem vseeno skočil iz skupine in uspelo mi je v cilj priti 2 sek., pred skupino. Počutil sem se dobro, noge so bile prave in tudi posledice padca so bile povsem zaceljene.

7. etapa: razgibana etapa z zelo strmim zaključkom, ki mi sicer ne ustreza preveč. Že na začetku je vajeti v svoje roke vzela ekipa Bahrain Merida, kasneje pa so se jim pridružili še kolesarji Moviestarja, ki so bili odločeni ujeti ubežnike in zmagati etapo. Zaključek je bil zares zelo strm, pa še zelo vroče je bilo. Na cilj sem pripeljal skupaj s kapetanom Arujem z nekaj zaostanka za Rogličem in Valverdejem. Kljub temu sem bil z doseženim zadovoljen, saj sem v cilj pripeljal na sedmem mestu in bil spet med ToP 10.

8. etapa: na papirju nekoliko lažja etapa. Plan je bil spraviti enega kolesarja v beg in to nam je tudi uspelo. Zadnjo polovico etape nas je malo opralo, ampak nič hujšega. Dan je za razliko od drugih minil dokaj mirno, z mislimi pa smo se že preselili v Andoro, kjer bo na vrsti prva prava gorska etapa!

9. etapa: prva gorska kratka etapa (samo 94 km), a s tremi daljšimi vzponi in tudi zaključnim klancem. Prvi klanec je minil dokaj mirno, že na drugem pa se je začelo zares. Sledil je hiter in tehnični spust. Na zadnjem klancu pa so se takoj začeli napadi, ki sem jim težko sledil, a se mi je vsakič uspelo priključiti. Čeprav je bilo do cilja še zelo daleč, sem se boril sam s sabo in grizel s skupino, ki je vse bolj postajala skupinica. Sledila je močna nevihta z dežjem, točo in ohladitvijo ter makadamskim odsekom. Na tem odseku sem pritisnil do konca in poskušal narediti dodatno selekcijo. Zaradi hude nevihte in slabe vidljivosti sploh nismo vedeli, kje je kdo. Ob meni se je znašel Quintana in sam sem mu samo sledil in kar naenkrat sva ostala sama. Quintano je počakal Soler, ki je bil tedaj vodilni na dirki in mu poskušal pomagati. Sam sem se tedaj zavedel, da lahko etapo dobim, če bom pravilno »odigral« v zaključku. Tako sem samo čakal, da je Soler opravil svoje delo. Takoj ko je popustil, sem napadel in se odpeljal svoji prvi zmagi naproti, na svojem prvem GT. Sedaj, ko gledam nazaj in se malo pohecam, lahko napišem, da se mi je v tej etapi mudilo v cilj, saj me je tam čakala moja Urška! Lepo je bilo, z eno besedo NORO! Veselje v meni, veselje z ekipo, veselje doma – doma in v Sloveniji.

To je bil tudi zadnji dan v sklopu prve tretjine dirke. Sledil je dan počitka. Če bi moral z enim stavkom povzeti prvi del dirke, bi se ta glasil takole: »Od pekla do raja.« Začelo se je res tako, da slabše skorajda ne bi moglo biti, končalo pa tudi tako, da tudi lepše ne bi moglo biti.

Nadaljevanje drugega tedna sledi.

Tadej