Smo že sredi poletja, kjer se temperature že nekaj dni ne spustijo pod 30°C, meni pa se zdi, da sem bil še nekaj dni nazaj sredi zime in pakiral kovčke za moj prvi VELIKI nastop med elito – Tour Down Under. Ne morem verjeti kako čas teče, pardon beži, in kaj se je od zime pa vse do danes nabralo v moji glavi, ko takole v mislih tavam nazaj in se sprašujem kam pelje moja življenjska pot. Škoda bi bilo, da tega ne bi zapisal in delil z vami, saj je za menoj z enim stavkom zares sanjski prvi del sezone 2019!

Takoj po Novem letu sem se odpravil v Avstralijo na mojo prvo dirko med elito. 15. januar 2019 je dan, ki ga ne bom nikoli pozabil. Prvič v življenju sem stal na štartu najboljših kolesarjev na svetu, na drugem koncu sveta, za nas sredi zime, in s ponosom nosil dres svoje nove kolesarske ekipe UAE Team Emirates. V glavi milijon vprašanj, a vsa so spadala v en koš – kako mi bo šlo med elito na moji prvi World Tour dirki? V ekipi so mi dali proste roke in na dirki sem zares užival ter jo zaključil na izjemnem 13. mestu v generalni razvrstitvi. Led je bil prebit in tudi rezultat nad pričakovanji, predvsem pa sem na tej dirki potolažil svojo notranjost, saj sem spoznal, da se lahko kosam tudi z najboljšimi kolesarji na svetu, ki sem jih do tedaj gledal samo na televiziji!

V Avstraliji je za tem sledila še enodnevna dirka Cadel Evans Great Ocean Road Race (1.UWT), kjer sem po težavah sotekmovalca Jasperja Philipsena skušal pomagati, a žal glavnine nisva več uspela ujeti. Dirkanje v deželi tam spodaj mi bo ostalo v najlepšem spominu, saj je bilo moje prvo med elito, in saj veste, »prvega ne pozabiš nikoli«.

Naslednja postaja Portugalska in dirka po Algarve-ju (HC) je sledila povsem nenačrtovano. Zaradi bolezni enega izmed sotekmovalcev se mi je ponudila priložnost, da nastopim in pomagam kapetanu Fabiu Aruju . Stvari pa so se zasukale drugače. Že v drugi etapi nas je čakal ciljni vzpon, na katerem pa Aru ni mogel slediti glavnim tekmecem na klanec , meni pa so se noge dobro vrtele in sem tako prevzel vlogo kapetana ekipe. Očitno sem bil takrat odlično pripravljen, saj sem v zaključku druge etape uspel ugnati Wouterja Poelsa in Enrica Masa in zmagal etapo. Neverjetno, sanjsko bi rekel, a časa za veselje ni bilo prav veliko, saj sem z zmago prevzel tudi rumeno majico in s tem smo kot ekipa dobili nove obveznosti, na katere pa smo bili dobro pripravljeni. V tretji etapi sem odlično odpeljal ca. 20 km dolg kronometer in uspel obraniti majico. V četrti etapi smo z ekipo uspešno kontrolirali potek dirke in majico tudi ubranili. V zadnji peti pa smo vedeli, da bo odločil zaključni 3 km dolg, a v prvem delu zelo strm vzpon, kjer bo vse zopet na meni. In uspelo mi je! Majico sem ubranil in tako na svoji drugi enotedenski dirki v elitni druščini ZMAGAL! Neverjetno, sanjsko, saj na dan zmage še nista minila moja prva dva meseca med elitno druščino. Svoje veselje ob prvi zmagi sem tako lahko delil s sotekmovalci iz ekipe ter vsemi ostalimi ljudmi, ki v ozadju skrbijo za nas. Prav tako pa sem bil vesel sprejema doma v Komendi, ki so ga moji navijači pripravili zame.

Premora ni bilo in pred vrati so že bile nekatere enodnevne klasike. Prva in tudi zame najlepša izmed njih je bila Strade Bianche. Makedamski odseki v Toskani s številnimi kratkimi vzponi dajejo dirki poseben čar. Tu sem moral svoj obroč ob defektu odstopiti sotekmovalcu Rui Costi in sem zatem porabil vso svojo energijo za lovljenje grupe. Kljub temu je bila to ena velika izkušnja in vsaj zame, ena najlepših enodnevnih klasik, za katero upam, da bom imel v prihodnosti še priložnosti. Dva dni pred dirko po Baskiji je bila na vrsti še enodnevna dirka Miguel Indurain. Zelo težka in razgibana dirka v kateri sem v zadnjih petih kilometrih poizkušal z napadi. Žal se mi ni uspelo ločiti od grupe, a sem kljub temu na tako težki in selektivni dirki osvojil zelo dobro 6. mesto. Sledila je dirka po Baskiji in vsaj zame moj najboljši teden. Formo, ki sem jo pokazal na tej dirki, bi želel prenesti na še katero letošnjo dirko. Kljub izredni konkurenci, padcu in dejstvu, da sem kronometer, za razliko od drugih, vozil po dežju, sem osvojil izredno 6. mesto v generalni razvrstitvi. Odličen rezultat je bil dobra popotnica za Ardenske klasike. Prva izmed njih Amstel Gold Race mi zaradi težav s prebavo ni uspela. Na Fleche Wallone sem imel ob nepravem času defekt, a sem si kljub temu uspel nabrati veliko izkušenj, ki mi bodo v prihodnje pomagale priti tudi tu do dobrih rezultatov. Kljub smoli na zadnjih dveh, sem ob bučni podpori gledalcev na dirkah užival. Sledila je še ena velika klasika Liege-Bastogne; Liege, kjer sem v težkih razmerah sicer uspel priti do konca, in imel možnost uvrstitve celo med TOP 10, a sem potem na koncu končal zelo zadovoljen med prvo dvajseterico.

Sledil je let čez lužo na Dirko po Kaliforniji, ki je bila že na začetku sezone postavljena kot moj glavni cilj. Na dirki sem nosil kapetanski trak in s pomočjo ekipe mi je uspelo zmagati šesto, najtežjo etapo s ciljem na Mt.Baldy. S tem sem prevzel tudi majico vodilnega, ki smo jo na zadnji etapi skupaj s pomočjo ekipe uspeli pripeljati do konca. To je tudi moja prva World Tour in največja zmaga, na katero sem zelo ponosen. Veseli me tudi dejstvo, da sem z novo ekipo in trenerji uspel na dirko priti v pravi formi, kljub dejstvu, da smo šele nekaj mesecev delali skupaj. Dirkanje po Ameriki je v primerjavi z dirkanjem v Evropi nekoliko drugačno. Vse skupaj je bilo bolj sproščeno, ceste široke, vreme lepo, gledalcev sicer nekoliko manj, a je navijanje drugačno; lahko bi rekel »American style«.

Sledilo je malo treninga na domačih cestah in nato državno prvenstvo v kronometru. Močna konkurenta v tej disciplini Jan Tratnik in Matej Mohorič (oba Bahrain Merida) in povsem ravninska trasa, ki mi ne ustreza, so predstavljali poseben izziv. Moči sem razporedil optimalno in odpeljal po najboljših močeh, presenetil celo samega sebe in prepričljivo zmagal ter osvojil majico državnega prvaka v kategoriji Elite. Majica državnega prvaka Slovenije mi veliko pomeni in jo bom na prihajajočih kronometrih ponosno nosil.

Sledila je še dirka Gran Premio Città di Lugano, na katero smo odšli z zelo močno ekipo. Odpeljali smo jo odlično, saj je Ulissi zmagal, drugo mesto je zasedel Riabushenko, sam pa sem ekipni uspeh dopolnil z odličnim 7. mestom. Tudi z rezultatom te dirke sem zelo zadovoljen, saj sem bil vse do zaključka ob boku najboljšim.

Sledila je Dirka po Sloveniji na katero sem odšel z željo po zmagi. Več o sami dirki sem napisal že v svojem prvem blogu.

Državno prvenstvo pretekli vikend v Radovljici je postreglo z zelo selektivno traso, na kateri so svojo številčno premoč izkoristili tekmovalci Bahrain Meride. Žal sva že v drugem od sedmih krogov ostala z Rogličem sama in s še dvema tekmovalcema Bahrain Meride (Pibernik, Mohorič) , ki pa sta imela na begu spredaj svojega sotekmovalca in tako nobene potrebe po tem, da bi pobeglega ujeli. Vseeno sem osvojil majico DP do 23. let, kaj več pa morda prihodnje leto.

In na koncu HVALA vsem, ki me spremljate in navijate zame. Lep dopust želim vsakemu od vas! Se beremo, se vidimo in srečno na cesti!

Tadej