Po dolgem času se zopet malo oglašam, se je pa k sreči že začelo dogajati (dirkati), in je časa za ostale obveznosti malo, kar pa je tudi prav, saj bi morala biti sezona že na vrhuncu. Po uspešno odpeljanem državnem prvenstvu v kronometru na Pokljuki me je pot vodila najprej v Sieno, kjer sem si ogledal in prevozil del trase dirke Strade Biance, ki je bila v mojem programu. Od tam sem odpotoval naravnost v Sestriere, ki leži na višini 2.000 m. To mesto je bila izhodiščna točka našega trening kampa v naslednjih tednih. Dnevi v Sestrieru so potekali dokaj podobno. Kmalu po zajtrku smo se odpravili na trening, ki je ponavadi trajal od tri do pet ur in je vseboval kar precej višinskih metrov. Čas in lokacijo smo izkoristili tudi za ogled treh pomembnejših gorskih etap letošnje Dirke po Franciji. Tako smo prevozili tudi vzpon na Col de la Loze, ki leži na višini 2.304m  preko katerega bo potekala kraljevska etapa letošnjega Toura. Na roko nam je šlo tudi vreme, saj je bilo  tiste dni lepo in sončno. Vsi dnevi so bili dokaj enolični, podrejeni treningu in počitku, misli pa so nam že uhajale k bližajoči se  dirki po Franciji.

Monotonost je po 14 dneh bivanja na višini prekinila udeležba na dirki Strade Biance, ki smo jo vsi že komaj čakali. V Sieni, kjer je bil štart in cilj te 184km dolge dirke z značilnimi makadamski odseki, nas je pričakala vročina, saj so termometri kazali preko 40°C, in tako je bilo tudi na dan dirke. Šok za telo, saj smo na dirko prišli s prijetnih 18-20°C, kar je bila povprečna temperatura v Sestireru. A ne glede na to, je bilo po dolgem času lepo stati na startni črti tako poznane dirke z vsemi zvenečimi imeni in mojstri enodnevnih klasik. Že tako težko dirko je tokrat dodatno otežila še vročina, ki je ponavadi na tej dirki ni, saj je zadeva terminsko umeščena v zgodnji spomladanski mesec. Kljub temu sem na dirki užival, saj mi tudi makadamski odseki ne delajo težav in sem bil tudi z doseženim rezultatom zelo zadovoljen. Sotekmovalec Davide Formolo je dosegel izvrstno drugo mesto, sam pa sem bil na cilju na odličnem 13. mestu. Tako smo tudi kot ekipa pokazali, da smo dobro trenirali, in da smo na pravi poti, kar zadeva moj drugi cilj sezone – to je  Dirka po Franciji.

Takoj po dirki smo se vrnili v Sestriere, kjer smo nadaljevali s treningi, ostali tam še en teden do naslednje dirke Milano-San Remo. Na to dirko sem šel sploh prvič in lepo je bilo stati na startu ene najstarejših klasik. Tudi to dirko je zaznamovala velika vročina, težavnost makadamskih odsekov pa je tokrat zamenjala njena dolžina (300 km). Pričakovano se je dirka začela razpletati na zadnjih dveh vzponih, žal pa naša dva sprinterja nista zdržala tempa grupe, in tako sva na koncu ostala med prvimi samo Formolo in jaz.  Tudi na tej dirki sem se peljal odlično in na koncu zasedel 12. mesto. Prepričan sem, da se bom sem še vrnil.

Takoj po zaključku dirke smo odpotovali v Francijo, kjer bom jutri  štartal na etapni – pet dnevni dirki Criterium Du Dauphine, ki bo letos brez kronometra in z vsemi zaključki- s ciljem v klanec. Ta dirka bo prav tako služila za dober trening pred začetkom dirke po Franciji, saj bo tudi ekipa podobna tisti, ki bo startala na velikem Touru konec avgusta.